Odlomki knjige

NE DOVOLJ DOBRI STARŠI

Težava lahko nastane, kadar je otrok prevečkrat soočen s samoprepričanjem staršev, da niso dovolj dobri starši. Torej, kadar starši verjamejo, da morajo otroka vedno zaščititi pred soočanjem s čustvi in situacijami, ki mu vzbujajo neprijetnost. Posledično se bo otrok neprijetnim čustvom in oviram, povezanimi z njimi, začel izogibati.
V njem se bo začel oblikovati odpor do soočanja z neprijetnimi čustvi. Postajal bo vse bolj nesamozavesten, prestrašen in odvisen od zaščite staršev. Verjel bo, da svet izven kroga družine predstavlja nenehno grožnjo.

Šele z odhodom v vrtec se je začela družinska dinamika spreminjati. Drugačen način življenja, med drugim tudi zaposlitev obeh staršev, je zahteval spremembo tudi pri delitvi vlog, predvsem pa večjo samostojnost otroka.
Zanj je prehod v tuje okolje prinesel neželeno spremembo. Ne le zato, ker mamice ni bilo ob njem 24 ur dnevno, ampak tudi zato, ker ni bil prepričan, da ga bo vzgojiteljica v vrtcu zmogla zaščititi. Ker ni imel pozitivne izkušnje, da se zmore spoprijemati s situacijami, ki mu prinesejo neudobnost in frustracijo, se mu je zdelo življenje zahtevno, neprijetno in težko.
S sovrstniki ni našel zadovoljujočega stika. Namesto ustvarjalne igre z njimi, se je nenehno boril za pozornost vzgojiteljice. Do drugih otrok je bil kljubovalen, napadalen in tekmovalen, zato ga tudi otroci nikoli niso sprejeli medse. V igri je bil neprilagodljiv, igračk ni hotel deliti. Najraje se je igral sam. Ko je prišel čas za počitek in je večina otrok spala, je pogosto jokal in zahteval mamico. Vrtca ni maral. Želel si je le domov, v varno okolje pod mamičinim nadzorom.
Doma je želel nadoknaditi zamujeno. Vznemirjenost po času v vrtcu je skušal umiriti ob mamini prisotnosti. Če je bila mama odsotna zaradi službenih obveznosti, je skušal pozornost poiskati pri očetu, čeprav je bil le senca mamine prisotnosti. Samostojno se ni zaigral, če pa se je, so ga starši pri igri pogosto prekinjali; ponoči se je pogosto zbujal zaradi številnih strahov. Čeprav so se starši trudili prepričati ga, da je strah »votel, notri pa ga nič ni«, se o vsebini strahov nikoli niso pogovarjali. Deček tudi ni zmogel zaspati brez prisotnosti staršev. Vsi trije so se bali prihajajočih noči in odhoda v posteljo. Prepričani so bili, da bi se strah okrepil, če bi se o njem pogovarjali. Tudi branju pravljic z grozljivo vsebino so se izogibali.
Enako kot njun sin sta starša prehod iz zaščitenega življenja in ustaljene rutine prvih mesecev po rojstvu zelo težko sprejela. Vsakodnevne obveznosti in zahteve zunanjega okolja po prilagajanju so le še utrjevale podobo, da je le njihov družinski mehurček stalnica varnosti in zaščite.
Zato so stike z znanci, prijatelji in sorodniki omejili na minimum. Čeprav so bili včasih pogosti in dobrodošli, so zdaj predstavljali oviro oziroma neprijetno spremembo, s katero se niso več znašli, saj je prilagajanje družbi predstavljalo prevelik napor. Tudi zato, ker je to pomenilo, da bi se morali soočiti s svojim načinom življenja, ki je bil tako drugačen od življenja drugih. Ker tega niso zmogli, je umik predstavljal najboljšo izbiro. Tako jim ni bilo treba pojasnjevati, zakaj njihov sin odklanja sovrstnike in tudi na skupnih prijateljskih ali družinskih srečanjih zahteva nenehno mamino ali očetovo pozornost.
Ni jim bilo treba razlagati in iskati razlogov, zakaj razmišljajo, da bi si kupili trojno zakonsko posteljo.

Zabrisane meje med mamo in otrokom, ko proces ločevanja ni uspešno izpeljan, pomenijo širok razpon težav v odrasli dobi. Nekatere od teh lahko prepoznamo kot osebnostne motnje, paranojo, preplavljanje s čustvi, agresijo, neučinkovito soočanje s stresom, občutek žrtve, sindrom izgorelosti, težave zaradi odvisnosti, pogoste konfliktne odnose s starši in sorojenci, nesposobnost ločevanja med primarno in novo družino v odrasli dobi ipd. Lahko se stopnjuje tudi v hujše oblike, kot je avtizem, depresija, shizofrenija.

Med odraščanjem se je deček nenehno spopadal z nespretnostjo pri vzpostavljanju stikov v svojem socialnem okolju, ki ga je plašilo in mu dajalo občutek, da je ničvreden. Socialna neprilagojenost se je iz otroštva prenesla v najstništvo, ki so ga pretresali pogosti, močni občutki osamljenosti in nemoči ter se kazali v pogostih nočnih morah. Ker je znanje štelo med pomembne vrednote družine, so starši svojega sina spodbujali k učenju ter k različnim prostočasnim aktivnostim, predvsem športnim. Skušali so ga naučiti vseh svojih športnih veščin; skupaj so smučali, planinarili, hodili na morje, kolesarili.
Starši so sicer prepoznali sinovo nemoč pri vzpostavljanju socialnih stikov, vendar so vedno znova razloge iskali in odkrivali pri drugih. Zato so do njih čutili prezir, pa tudi ljubosumje, kadar so zaznali, da gre sovrstnikom bolje kot njihovemu sinu. Kar je le še podkrepilo njihova prepričanja, da so sami drugačni, a boljši in je edino varno okolje njihova mala družina.
Kot šolar je svoje vedenje do sovrstnikov počasi spreminjal. Ker so se sovrstniki na njegove nasilne in kljubovalne izbruhe odzvali še siloviteje, je z njimi prenehal. Še bolj se je osamil. Ker pa so ga starši nenehno spodbujali k temu, da bi bil boljši od drugih, je s svojim znanjem vzbudil zanimanje in potrditev učiteljev. Počasi je postal njihova dobrodošla pomoč, saj nikoli ni odklonil prošnje po inštruiranju v znanju šibkejšim sošolcem. Tako je pridobil prve pozitivne izkušnje samopotrditve in priznanja. Nikoli nikomur ni odrekel pomoči.
Opremljen z novimi pozitivnimi izkušnjami je lažje preživel obdobje študija. Si našel partnerko in ustvaril družino, se zaposlil. V službi se je vzorec načina samopotrjevanja skozi nenehno razpoložljivost in nezmožnost reči NE, le še poglobil. Zato se je obseg dela počasi stopnjeval. Vključno z njegovimi strahovi, da bi odklonitev pomenila izgubo občutka sprejetosti, varnosti in samopotrditve.
Čeprav sta mu obe družini še vedno predstavljali varen pristan, nista mogli nevtralizirati njegovih vse močnejših otroških strahov pred zavrnitvijo. Strahovi so bili tako močni, da so ga začeli ovirati v vsakodnevnem življenju in je zbolel zaradi nenehne čustvene izčrpanosti.

Otrok za zdrav razvoj ob ustrezni, dovolj dobri podpori staršev, v posameznem starostnem obdobju usvoji različne psihološke veščine.